Skoči na vsebino

GOZDNOGOSPODARSKO NAČRTOVANJE

 

Po zakonu o gozdovih se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija. Lastnik gozda mora zato gospodariti s svojim gozdom v skladu z gozdnogospodarskim in gozdnogojitvenim načrtom.

 

Lastniki gozdov imajo tudi pravico sodelovati v postopku sprejemanja gozdnogospodarskih načrtov in pri pripravi gozdnogojitvenih načrtov. Njihove potrebe, predlogi in zahteve se v največji možni meri upoštevajo skladno z ekosistemskimi in zakonskimi omejitvami.

 

Gozdnogospodarski načrti so gozdnogospodarski načrti območij in gozdnogospodarski načrti gozdnogospodarskih enot. Gozdnogospodarski načrti se izdelajo kot skupni načrti za vse gozdove ne glede na lastništvo ob upoštevanju posebnosti na posameznih območjih.

 

Gozdnogospodarska območja so zaokrožene ozemeljske ekosistemske celote, ki se določijo za zagotavljanje trajnosti gozdov in načrtovanje, usmerjanje in spremljanje razvoja gozdov in gozdnega prostora ne glede na lastništvo. Gozdnogospodarska območja se delijo na gozdnogospodarske enote.

 

 

Zgodovina gozdnogospodarskega načrtovanja

 

Začetek gozdnogospodarskega načrtovanja na Slovenskem sega že v prvo polovico 18. stoletja, ko je bila za potrebe oskrbe rudnika in rudarjev v Idriji leta 1724 opravljena prva ureditev donosov lesa iz idrijskih gozdov. V letu 1759 ji je sledila druga tovrstna ureditev.

 

Za prvi pravi gozdnogospodarski načrt na Slovenskem pa velja Flameckov načrt za tolminske gozdove iz leta 1770.

 

Gozdnogospodarsko načrtovanje je pri nas dobilo nov pomemben zamah koncem 19. stoletja, ko sta na Kočevskem in Notranjskem začela delovati ugledna gozdarja dr. Leopold Hufnagel in Heinrich Schollmayer.

 

V Jugoslaviji je bil leta 1947 sprejet Zvezni zakon o gozdovih, ki je predvidel obveznost izdelave gozdnogospodarskih načrtov za vse gozdove, ne glede na lastništvo.

 

Splošna navodila za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov Zveznega ministrstva za gozdarstvo iz leta 1948 že govorijo o dveh ravneh načrtov – splošnih (za območja) in posebnih (za gozdnogospodarske enote). Vendar je Slovenija ostala v Jugoslaviji edina in tudi v Evropi ena redkih dežel, ki je že tedaj razvijala tudi območno (regionalno) gozdnogospodarsko načrtovanje. Celo nekatere gozdarsko ugledne države v Evropi uvajajo regionalno načrtovanje šele v zadnjem času.

 

V letu 1948 so bila v Sloveniji oblikovana gozdnogospodarska območja, ki so postala tudi okvir za načrtovanje in gospodarjenje z gozdovi. Prva inventura slovenskih gozdov je bila opravljena že v letu 1947, druga pa v letu 1951.

 

V začetku petdesetih let smo v Sloveniji začeli izdelovati gozdnogospodarske načrte, najprej za državne in nato tudi za zasebne gozdove.

 

Prvi gozdnogospodarski načrti območij za vseh 14 gozdnogospodarskih območij so bili izdelani za obdobje 1971-1980.

 

 

Priprava in sprejemanje gozdnogospodaskih načrtov gozdnogospodaskih enot

 

Gozdnogospodarska območja so zaokrožene ozemeljske ekosistemske celote, ki se določijo za zagotavljanje trajnosti gozdov in načrtovanje, usmerjanje in spremljanje razvoja gozdov in gozdnega prostora ne glede na lastništvo.  Gozdnogospodarska območja je določila Vlada RS z Odlokom o določitvi gozdnogospodarskih območij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 31/03, 44/03).

 

Gozdnogospodarska območja se delijo na gozdnogospodarske enote.

       

Gozdnogospodarske načrte izdelujejo pristojne območne enote Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) kot nalogo javne gozdarske službe, ki je v celoti financirana iz sredstev proračuna Republike Slovenije.

 

V letu pred začetkom ureditvenega obdobja se pridobijo vsa obvezna izhodišča - gradiva, potrebna za izdelavo osnutka gozdnogospodarskega načrta, zlasti naravovarstvene smernice, kulturnovarstvene smernice in okoljska izhodišča.

 

Zaporedje postopkov izdelave osnutka načrta je naslednje:

  • zbiranje podatkov o stanju in razvoju gozdov (terensko in kabinetno delo),
  • analiza podatkov o stanju gozdov in preteklega gospodarjenja z njimi,
  • vzročne in razvojne analize,
  • določitev funkcij gozdov in njihovo ovrednotenje,
  • določitev intenzivnosti in ciljev gospodarjenja z gozdom,
  • določitev usmeritev za doseganje ciljev,
  •  določitev ukrepov in načinov za njihovo izvedbo.

 

Osnutek gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote določi Svet območne enote ZGS. 

 

Minister, pristojen za gozdarstvo, odredi javno razgrnitev gozdnogospodarskega načrta. Sklep ministra se objavi na spletnih straneh ministrstva. Javna razgrnitev traja 14 dni. V tem času se opravi tudi javna obravnava. O kraju in času javne obravnave so lastniki gozdov in zainteresirana javnost obveščeni z objavo na spletnih straneh ministrstva,  na krajevno običajen način, z osebnimi pisnimi vabili, objavami v lokalnem časopisju itd.

 

Po opravljeni javni razgrnitvi in javni obravnavi svet območne enote ZGS obravnava pripombe in predloge ter zavzame do njih stališče. Na tej podlagi ZGS pripravi predlog gozdnogospodarskega načrta. Predlog gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote določi svet območne enote ZGS.

 

ZGS mora k predlogu gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote pridobiti mnenje zavodov, pristojnih za varstvo narave oziroma kulturne dediščine, in mnenja lokalnih skupnosti, na območju katerih leži gozdnogospodarska enota.

 

Mnenje se mora izdati v enem mesecu po predložitvi gozdnogospodarskega načrta. Če mnenje ni dano ali odrečeno v roku, se šteje, da je dano.

 

ZGS predloži predlog gozdnogospodarskega načrta skupaj s predpisanimi mnenji ministrstvu, pristojnemu za gozdarstvo.

  

Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote sprejme minister, pristojen za gozdarstvo. Pravilnik o sprejemu ministrstvo objavi v Uradnem listu RS.