Skoči na vsebino

PROIZVODNJA LESNE BIOMASE IZ GOZDOV

 

Najbolj pogosto uporabljena oblika lesnega goriva so drva, vendar so ocene letne proizvodnje polen nekoliko pomanjkljive. Zadnji podatki SURS iz leta 2011 kažejo, da se v gospodinjstvih porabi 1.137.000 ton lesnih goriv, med katerimi prevladujejo polena (1.100.000 ton). Tako so gospodinjstva tudi v letih 2009 in 2010 v energetske namene porabila okrog 1.500.000 m3 okroglega lesa (s skorjo).

 

Obseg in značilnosti proizvodnje sekancev smo ocenili na podlagi analize stanja proizvajalcev polen in sekancev v Sloveniji, ki smo jo izvedli na Gozdarskem inštitutu Slovenije (GIS) v letu 2011 v okviru projekta Biomass Trade Centre 2. Vključili smo podatke o sekalnikih, cepilnih in rezalno-cepilnih strojih. Glede na dobljene rezultate lahko zaključimo, da med evidentiranimi mobilnimi sekalniki (skupaj 86) po številu prevladujejo srednji sekalniki (zmogljivosti od 5 do 50 nasutimi m3/uro). Število sekalnikov se je v zadnjih letih povečalo, saj je leta 2008 število evidentiranih sekalnikov v raziskavi GIS-a znašalo 62. Ocenjujemo, da je v Sloveniji število sekalnikov večje, vendar je njihova proizvodnja zanemarljiva in so večinoma namenjeni zadostitvi lastnih potreb po lesnem gorivu. Po podatkih iz anketnih vprašalnikov je bila leta 2010 pri anketiranih lastnikih sekalnikov dejanska proizvodnja sekancev okoli 750.000 nasutih m3. Evidentirani mobilni sekalniki kot vhodno surovino v prevladujočem deležu uporabljajo lesne ostanke in odslužen les, tretjina od tega je okroglega lesa slabše kakovosti. Kar tretjina proizvedenih sekancev gre v izvoz, predvsem v Avstrijo in Italijo.

 
Med lesnimi gorivi lahko omenimo še proizvodnjo lesnih pelet in briket, katerih proizvodnja je od leta 2006 dalje relativno konstantna. Po podatkih proizvajalcev pelet in briket je letna proizvodnja od 55.000 do 60.000 t. V letu 2011 je pričel obratovati nov proizvodni obrat pelet z manjšo kapaciteto, v prihodnosti se načrtuje postavitev še enega večjega obrata za proizvodnjo pelet z letno kapaciteto okrog 50.000 ton.

 
Za proizvodnjo kakovostnih lesnih sekancev, uporabnih za kotle majhne in srednje zmogljivosti, za vhodno surovino uporabljamo (neposredno iz gozdov) okrogli les iglavcev in listavcev slabše kakovosti ter sečne ostanke. Veje manjšega premera (pod 5 cm) so nezaželene zaradi relativno visokega deleža skorje. Večji delež skorje pomeni večji delež pepela.

 
Trenutno ne razpolagamo s podatki o stanju izkoriščanja sečnih ostankov pri pridobivanju lesa. Menimo, da se določen del neetatne mase izkoristi pri pridobivanju lesa za kurjavo v zasebnih gozdovih, delno pa se zelene sekance pridobiva tudi v okviru koncesij za gospodarjenje z državnimi gozdovi. Pri izdelavi sekancev iz sečnih ostankov je pomembno vprašanje ekonomičnosti celotne proizvodnje (spravilo sečnih ostankov do vlake ali gozdne ceste, izdelava sekancev na gozdni cesti ali vlaki). V Sloveniji je pri sečnji še vedno najpogostejša uporaba motorne žage, sledi spravilo lesa s traktorjem. Pri taki tehnologiji, pri sortimenti metodi in pri manjši koncentraciji sečnje (redčenja) je iznost sečnih ostankov zamudno in težavno delo. Vendar trenutno še ne razpolagamo z lastnimi študijami porabe časa in skupnih stroškov izdelave zelenih sekancev v primeru teh tehnologij. Dokazano bolj ekonomična je izdelav zelenih sekancev v primeru spravila z žičnim žerjavom in pri drevesni metodi, saj se v tem primeru sečni ostanki zbirajo na kupih ob stojišču stroja. Pri strojni sečnji in spravilu z zgibnim polprikoličarjem pa se količina razpoložljivih sečnih ostankov bistveno zmanjšana zaradi uporabe sečnih ostankov za zmanjševanje negativnih vplivov strojev na gozdna tla (polaganje sečnih ostankov na vozne poti in vlake).

 
Strukturo sečnih ostankov pri pridobivanju lesa (sečnji) iglavcev je podrobno preučeval Čokl (1957). Ocena količin izbranih vrst lesnih ostankov pri listavcih se lahko oceni s pomočjo tablic donosov za bukev (ČOKL 1961) in dvovhodnih tablic za tanko vejevino za bukev (ČOKL 1961) ter dvovhodnih tablicah za količino tanke vejevine in igličevja za iglavce. V preliminarnih študijah je GIS na konkretnih objektih na podlagi rezultatov potrdil, da je potrebno znižati faktor dejansko razpoložljivih količin neetatne lesne mase (NOVIR 2010). Meritve na testnih ploskvah so pokazale, da lahko pri izbrani tehnologiji sečnje in spravila na vsak posekan kubični meter lesa (bruto) računamo še na 0, 13 m3 vejevine in igličevja.