Skoči do osrednje vsebine

Varnost in kakovost hrane in krme

Eden strateških ciljev razvoja slovenskega kmetijstva je zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno pridelavo varne, kakovostne in potrošniku dostopne hrane. S politiko proizvodnje hrane zasledujemo isti cilj, pospešiti ponudbo in povpraševanje po kakovostni in zdravju koristni hrani, pridelani lokalno in trajnostno, ter s tem izboljšati oskrbo prebivalstva in dvigniti raven samooskrbe s hrano.

Zahtevnejši potrošnik in kakovostna ponudba

Potrošniki čedalje bolj množično iščejo kakovostno hrano slovenskega porekla. Informiranost in ozaveščenost potrošnika spodbujamo tudi sami, s projektom Naša super hrana in sektorskimi promocijami po Zakonu o promociji. Aktivno sodelovanje posameznih sektorjev pri informiranju potrošnikov je ključnega pomena, kar smo aktivno začeli izvajati s sektorskimi promocijami mleka in mesa ter v nadaljevanju tudi sadja in drugih sektorjev. Poleg obveznega označevanja so pomemben vir informacij o hrani prostovoljno označevanje in sheme kakovosti. Ker te zahtevajo visoko kakovost in dodano vrednost kmetijskih pridelkov in živil, proizvajalce spodbujamo, naj se vanje vključujejo, ter sheme nadgrajujemo in širimo.

Naša vizija je hrana, ki Slovenijo uvršča med globalno prepoznavne gurmanske destinacije. Ob upoštevanju naravnih danosti slovenskega prostora bomo spodbujali večjo prepoznavnost in porabo slovenskih živil v gospodinjstvih, gostinstvu, posebej tudi v turizmu in javnih zavodih. Pozornost namenjamo tudi zmanjševanju zavržkov hrane. Sistemske rešitve smo na tem področju že uvedli, še naprej pa bo treba ozaveščati potrošnike, gospodarstvo in javni sektor.

Odporna in konkurenčna pridelava in predelava hrane

Eden glavnih strateških ciljev v kmetijstvu je odporna in konkurenčna pridelava ter predelava hrane. Zanj si prizadevamo z zagotavljanjem visokih standardov varne in kakovostne hrane, spodbujanjem učinkovite rabe in dostopnosti virov, skrbjo za primerljiv dohodkovni položaj in stabilnost dohodkov v kmetijstvu ter s krepitvijo agroživilskih verig, podjetništva in tržne naravnanosti v sektorju. Obenem podpiramo pridelavo in porabo hrane z višjo dodano vrednostjo ter skrbimo za ohranitev proizvodnega potenciala in obsega kmetijskih zemljišč.

Zavedamo se, da obstajajo velike razlike v pogajalski moči med različnimi gospodarskimi subjekti v verigi preskrbe s hrano, zaradi česar je najšibkejši člen, to je najpogosteje kmetijski proizvajalec, še vedno v neenakopravnem položaju in pod prevelikim gospodarskim pritiskom. Zato sprejemamo ukrepe za zaščito kmeta in izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano. Spodbujanje in vzpostavitev primernih konkurenčnih pogojev in odprava nepoštenih praks vzdolž verige preskrbe s hrano zagotavlja temeljni pogoj za delovanje verige ter pravično razporeditev tveganja in dohodka.

Glede na možnosti, ki jih ponuja skupna kmetijska politika v prihodnje, bodo k ciljem prispevali predvsem osnovna dohodkovna podpora preko neposrednih plačil, sektorske intervencije, plačila za območja z naravnimi omejitvami, podpora naložbam v kmetijska gospodarstva in živilsko-predelovalno industrijo, ki zagotavljajo dvig dohodka pri pridelavi, predelavi, prireji in trženju, pa tudi regulatorni mehanizmi, predvsem na davčnem področju. Na drugi strani pa bodo morale biti kmetije in živilsko-predelovalna industrija podprte pri svojih vlaganjih v znanje za doseganje večje ekonomske učinkovitosti in uporabe novih inovativnih praks.

Oskrba s hrano lahko v prihodnosti predstavlja težave v svetovnem merilu, saj so viri omejeni, svetovna populacija pa vsak dan večja. Poleg tega dolge razdalje transporta hrane izrazito negativno vplivajo tako na okolje kot na kakovost prepeljane hrane. Iz teh in drugih razlogov postaja vprašanje lokalne in regionalne samooskrbe s hrano ponovno pomembno. Tudi v Sloveniji potrebujemo tehnološko napredno in konkurenčno kmetijstvo in agroživilstvo, ki bo zagotavljalo varno in kakovostno hrano, v skladu z raznoliko agrarno in reliefno strukturo, lokalno tradicijo in kreativnimi novimi rešitvami. Naša primarna naloga je zato nosilcem dejavnosti omogočiti primeren dostop do virov, kot so zemlja, delo, kapital in znanje. Njihova naloga pa je, da te vire učinkovito uporabljajo.