Skoči na vsebino

PROSTOVOLJNE OZNAČBE

Prostovoljne označbe so navedbe posebnih lastnosti, postopkov pridelave in predelave ter drugih lastnosti živil, ki dopolnjujejo obvezno označevanje.

 

Živilo se lahko prostovoljno označi na podlagi predpisa, ki ureja prostovoljno označevanje posameznih vrst živil, če je izdan certifikat o skladnosti s predpisanimi pogoji za to živilo s strani organizacij za kontrolo in za certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil.

 

Prostovoljna označba:

 

  • mora biti verodostojna;
  • ne sme zavajati potrošnika glede značilnosti, narave, lastnosti, sestave, načina izdelave ali proizvodnje;
  • mora biti jasna in nedvoumna;
  • ne sme pripisovati učinkov ali lastnosti, ki jih živilo nima;
  • ne sme navajati, da ima živilo posebne značilnosti, če imajo take lastnosti vsa istovrstna živila;
  • ne sme živilom pripisovati zdravilne lastnosti razen v primeru, ko to določajo predpisi za zdravstvene trditve.

 

Določene prostovoljne označbe so definirane z evropsko zakonodajo, npr.:

 

  • perutninsko meso – hranjeno s pšenico, Ekstenzivna reja, tradicionalna prosta reja, Starost pri zakolu, itd.
  • jajca – ekstra sveža, itd.
  • med – cvetlični ali manski med, regionalni izvor, itd.
  • oljčno olje – Prvo hladno stiskanje, Hladna ekstrakcij, itd.
  • tradicionalno maslo pri mleku in mlečnih izdelkih,
  • mazave maščobe – zmanjšana vsebnost maščob, itd.

 

V kolikor prostovoljna označba ni določena s predpisom, pa mora proizvajalec, ki bi rad za neko določeno živilo uporabljal neko prostovoljno označbo, mora na Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano podati vlogo.

 

Vloga vlagatelja za neregistrirano prostovoljno označbo mora vsebovati:

 

  • identifikacijske podatke o vlagatelju (firmo ali osebno ime ter sedež ali naslov vlagatelja);
  • EMŠO ali matično številko poslovnega subjekta;
  • ime živila, za katero se namerava uporabiti prostovoljno označbo;
  • predlog vsebine in načina prostovoljne označbe;
  • tehnično dokumentacijo, iz katere so razvidni pomen in pogoji za uporabo prostovoljne označbe.           

 

Na podlagi vloge minister odloči z odločbo. Ko dobi vlagatelj odločbo zaprosi organizacijo za kontrolo in certificiranje za izdajo certifikata.

 

Odobreno prostovoljno označbo lahko uporabljajo vsi, ki izpolnjujejo predpisane pogoje iz tehnične dokumentacije in imajo certifikat. Certifikat za določeno prostovoljno označbo velja do preklica.

 

Organizacija za kontrolo in certificiranje mora najkasneje v 15 dneh po izdaji certifikata obvestiti MKGP. Proizvajalci, ki uporabljajo prostovoljne označbe morajo podatke o proizvodnji za preteklo leto sporočiti na MKGP najkasneje do 31. marca.

 

Kaj lahko označimo s prostovoljnimi označbami:

 

  • Pasmo ali pasemsko križanje;
  • Starost ali spol (vol, privesnica, počasna rast pri perutnini, kopun itd.);
  • Vrsta in način krmljenja;
  • Način reje;
  • Način pridelave ali predelave (ročno obrano itd.);
  • Kraj proizvodnje;
  • Druge lastnosti.

 

Priporočljivo je, da pred uporabo katerega koli prostovoljne označbe  upoštevate da:

 

  • se morajo živila tržiti brez zavajanja, zato morajo biti označena in oglaševana tako, da omogočajo potencialnim kupcem pravo izbiro, ki temelji na jasnih in poštenih informacijah na označbi;
  • mora živilo izpolnjevati zahteve za navedbo na označbi, na razpolago pa mora biti tudi dokazila, da je navedba upravičena;
  • navedba mora omogočati pošteno primerjavo in konkurenco med izdelki, sektorji in trgovci.

 

Tudi slika na označbi ne sme zavajati potrošnika glede na vrsto, kakovost ali poreklo proizvoda. Na primer, slika krave na pašniku, ki je na čokoladi, bi dala misliti, da je bilo mleko, ki se je uporabilo pri proizvodnji čokolade proizvedeno od krav, ki so se prosto pasle.

 

Ni primerno je, da se uporabljajo izrazi, katerih pomen ni jasen in točen.. Na primer, izraz "sezonske jagode" se lahko uporablja za jagode proizvedene npr, v Sloveniji v poletnih mesecih, nikakor pa ne smemo ta izraz uporabiti za jagode iz toplih gred, ki me tržijo že zgodaj spomladi. Ko uporabljamo tržna imena, mora biti vedno jasno v vsakem primeru katere značilnosti proizvoda so opisane.  Na primer označba »divje« bi bilo potrebno definirati ali so bile vse faze življenja živali v divjini. Podobno je tudi pri označbi »ročno izdelano«, kjer bi moralo tudi biti opredeljeno katere faze so bile ročno izdelane oziroma katere faze so lahko tudi strojno narejene. Za označbo »ekstra«, »special«, »forte« itd bi bilo potrebno definirati, zakaj je nek izdelek boljši ali močnejši od drugega. Kje so meje, da potrošnika ne bi zavajali. Previdni moramo biti tudi izbiri imena izdelkov, katera vsebujejo tudi geografsko opredelitev ali navedbe kraja kmetovanja. Npr » bloška klobasa«. Ali je to izdelek, ki je dejansko narejen na Blokah ali je to samo me izdelka. Če je samo me izdelka je s tem imenom potrošnik zaveden. Tak izdelek bi moral imeti na označbi napisano tudi opozorilo, da je to samo ime izdelka in z Blokami nima nič skupnega. Tudi označba npr. »izpod Triglava« je lahko zavajajoča. Kaj je izpod Triglava bi bilo namreč potrebno opredeliti. Ali je bil izdelek proizveden pod Triglavom, v območju Triglavskega narodnega parka ali na nekem kraju, ki je nižji od Triglava. Pri označevanju proizvodov z geografskimi imeni ali prostovoljnimi označbami, ki vsebujejo krajevna imena moramo biti previdni, da potrošnika ne zavedemo tudi glede izdelkov, ki so zaščiteni z geografskimi poimenovanji. 

 

 

Zakonodaja:

 

Pravilnik o pogojih in načinu prostovoljnega označevanja kmetijskih pridelkov in živil (Uradni list RS, št. 42/2010)