Skoči do osrednje vsebine

Prehrana in zdravje sta neločljivo povezana. Varna in kakovostna hrana pripomore k ohranjanju in izboljšanju zdravja in kakovosti življenja. S predpisi, ki zajemajo vse dele prehranske verige »od vil do vilic« zagotavljamo, da je hrana varna in sledljiva. Obenem spodbujamo pridelavo hrane, ki je kakovostna v vseh pogledih, tako po prehranski vrednosti kot po okusu in videzu.

Odgovornost za to, da je hrana na našem krožniku varna, si delijo vsi v prehranski verigi od kmeta do potrošnika. Največjo odgovornost imajo vsi, ki hrano pridelujejo, predelujejo ali prodajajo, država pa zagotavlja ustrezno zakonodajo in inšpekcijski nadzor. A čeprav je varnost osnovni pogoj za kakovost živil, to še zdaleč ni dovolj. Kakovost je celota lastnosti in značilnosti živila. Pri tem so pomembne zunanja kakovost oziroma videz (velikost, teža, oblika, barva, okus, vonj, svežina, odsotnost zunanjih napak), notranja oziroma prehransko fiziološka kakovost (vsebnost ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, vitaminov in mineralnih snovi, medsebojno razmerje sestavin in prebavljivost) in uporabna vrednost (primernost za trgovanje in živilsko industrijo, možnost transporta in skladiščenja, barvna obstojnost, uporabnost sestavin).

O kakovosti lahko razmišljamo še širše, saj hrana, ki jo kupujemo, vpliva na stanje okolja, ekonomsko porazdelitev dobrin v svetu, delovna mesta in poselitev podeželja ter navsezadnje na naša čustva in počutje.

Potrošniki se tega vse bolj zavedajo. Kupovati želijo varne izdelke, zanimajo se za tradicionalne oziroma izvirne proizvodne postopke, okolju prijazni pridelavi pripisujejo vse večji pomen. Politika kakovosti pomaga pri prilagajanju proizvodnje tržnim potrebam. Ker to vpliva na ponudbo in povpraševanje, imajo od tega korist tako pridelovalci in predelovalci kot potrošniki. Tradicionalna slovenska hrana nam je lahko v ponos.

Zakonodaja s področja kakovosti

Kakovost kmetijskih pridelkov in živil je predpisana z evropsko in nacionalno zakonodajo. Namen predpisovanja kakovosti je omogočiti enostavno oskrbovanje trga s proizvodi standardizirane in zadovoljive kakovosti, ki se nanašajo zlasti na tehnične opredelitve, razvrstitve, predstavitve, poimenovanja in označevanja.

Predpisi EU veljajo v vseh državah članicah, nacionalni pa samo za proizvajalce tiste države. Osnovno pravilo je, da tisto, kar se lahko trži v eni državi članici, se lahko trži v vseh. Prost pretok blaga ne sme biti moten.

Označevanje

Z zakonodajo, ki ureja področje označevanja, potrošnikom omogočamo razumljive in ustrezne informacije o vsebini in sestavi živilskih izdelkov. Podatki na označbi morajo biti točni, nedvoumni in dobro vidni ter ne smejo zavajati potrošnika.

Splošno označevanje je obvezno in enotno za vse države članice EU. Zajema informacije o identiteti in sestavi, lastnostih ali drugih značilnostih živila, informacije o lastnostih sestavin, ki lahko škodijo zdravju nekaterih skupin potrošnikov, informacije o roku uporabnosti, shranjevanju in varni uporabi, informacije o vplivu na zdravje in o hranilni vrednosti živila. Uporablja se za nosilce živilske dejavnosti na vseh stopnjah živilske verige, kadar njihove dejavnosti vključujejo dajanje informacij o živilih potrošnikom. Uporablja se za vsa živila, ki so namenjena končnemu potrošniku, vključno z živili, ki jih dostavljajo obrati javne prehrane, in živili za dobavo obratom javne prehrane.

Prostovoljne označbe pa so navedbe posebnih lastnosti, postopkov pridelave in predelave ter drugih lastnosti živil, ki dopolnjujejo obvezno označevanje.