Skoči na vsebino

HMELJ

 

Hmeljarstvo ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo in je ena od najbolj prepoznavnih pokrajinskih značilnosti in dejavnosti v Spodnji Savinjski dolini. Kot industrijska pridelava pa ima hmeljarstvo 140 letno tradicijo, saj se je prvi hmelj prideloval v samostanih že v 11. stoletju. Pridelava hmelja (Humulus lupulus) je še omejena na območje Ptujskega polja, Koroške in Dravske doline. Najbolj pogosta tla, na katerih se goji hmelj v Sloveniji, so obrečna in evtrična rjava tla, globoka do zelo plitvo peščena. V večini primerov, vrste tal niso pripisane samo enemu tipu tal, ampak so tla značilno zelo heterogena. Specifična kombinacija predalpske klime in tal, kot naše naravne danosti, omogočajo proizvodnjo aromatskih sort hmelja s svetovnim slovesom. V Sloveniji se tako prideluje že dvajset slovenskih sort hmelja. Poleg avtohtonega Savinjskega goldinga, sta zadnji dve novi sorti hmelja – Styrian Dragon in Styrian Fox, sicer pa še vedno prevladujejo aromatične sorte hmelja kot so Celeia, Aurora, Savinski golding in Bobek.

 

Pri vzgoji novih sort hmelja se je v zadnjih letih sledilo novim trendom pri kakovostnih parametrih, v smeri grenčičnih sort hmelja, kakor tudi pojavu novih bolezni in podnebnim spremembam. Nov pivovarski trend so v zadnjih letih predstavljale dišavne sorte hmelja, za katere je značilna ne-hmeljska aroma kot je sadna, cvetlična ali  zeliščna, ki se unikatno izraža v različnih tipih piv močnega okusa, značilnih predvsem za manjše pivovarne.


Hmelj v Sloveniji zaseda okoli 1% njivskih površin. Letina hmelja je bila v zadnjih dveh letih količinsko in kakovostno zelo dobra. V letu 2017 se je hmelj prideloval na 1.590 ha, letna proizvodnja pa je znašala 2.767 ton. Zaradi ugodne tržne situacije v zadnjih letih so se povečale tudi hmeljne površine in sicer za cca. 6% glede na leto 2016. V 90-ih letih prejšnjega stoletja pa se je beležila pridelava hmelja tudi do 4.000 t na 2.450 ha. Premene so danes v upadanju in sicer od 293 ha v letu 2016, so se v letu 2017 znižale na 220 ha. Število hmeljarjev se ponovno povečuje in sicer od leta 2016, ko je bilo 111 hmeljarjev, se je leta 2017 število povečalo na 117. Kljub spodbudni letošnji situaciji pa se je leta 2002 ukvarjalo s hmeljem tudi že 192 hmeljarjev, kar predstavlja 64 % več hmeljarjev, glede na leto 2017.

 

Pridelava hmelja v Sloveniji dosega približno 3% svetovne pridelave hmelja, kar pomeni po podatkih mednarodne hmeljarske organizacije - IHGC, da celotna svetovna površina hmeljišč obsega 59.581 ha, pridelek hmelja v letu 2018 pa je bil ocenjen na 115.912 t oz. na 11.854 t alfa-kislin.

 

Hmeljarstvo v Sloveniji je že tradicionalno izvozno usmerjeno. 99 % pridelka hmelja se porabi za proizvodnjo piva in se največ izvozi v na trg EU, ZDA, Vietnam ter Sejšele, 1 % pridelave hmelja pa se porabi doma za farmacijo, kozmetiko, čaje ter ostalo.

 

Pri  prodaji hmelja se ločuje trg s pogodbenimi in trg s prostimi količinami hmelja. Večji del svetovne letine hmelja je po podatkih držav pridelovalk hmelja pogodbeno prodan pivovarnam. Največ pogodbenih količin imajo nemški, ameriški in češki hmeljarji. Po drugi strani pa v državah Srednje in Vzhodne Evrope, prevladuje trg s prostimi količinami hmelja, kar pa seveda pomeni večje tveganje za uspešno prodajo, glede na hitro se spreminjajoče podnebne in tržne razmere.

 

Odkupne cene hmelja v Sloveniji so praktično v celoti odvisne od razmer na svetovnem trgu. Trend povečevanja odkupnih cen hmelja je opazen od leta 2011, ki se je nadaljeval vse do leta 2017. Povprečna letna odkupna cena hmelja je bila v letu 2017 za 150 % višja od tiste v letu 2011 in se je  po posameznih mesecih gibala v letu 2017 med 6,5 in 7,5 EUR/kg. Modelni stroški pridelave hmelja pa so močno odvisni od sorte hmelja in hektarskega pridelka.

 

Slovenski hmeljarji so pristopili in že dosegli zaščito geografske označbe slovenskega hmelja: Štajerski hmelj. Dobra podlaga taki zaščiti je v hmeljarstvu že od leta 1921 uveden sistem certificiranja, ki omogoča sledljivost v Sloveniji  pridelanega hmelja po vsaki sorti do vsakega pridelovalca, z vso vključeno uporabljeno tehnologijo pridelave.

 

Za izvajanje javne službe v hmeljarstvu je usposobljen Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.

 

Pridelovalci hmelja so tudi v letu 2018 lahko uveljavljali neposredna plačila oz. ukrepe iz prvega stebra, kot tudi so jim bili na voljo ukrepi in podukrepi iz Programa razvoja podeželja 2014 – 2020 oz. ukrepi iz drugega stebra SKP.

 

Z letom 2017 se je pričela priprava na novo reformo SKP. Evropska komisija je 29. novembra 2017 objavila Sporočilo o prihodnosti preskrbe s hrano in kmetijstva. Sveženj zakonodajnih predlogov za SKP po 2020, ki je bil objavljen 1. junija 2018 in zavzema 3 uredbe – novo uredbo o pravilih za strateške načrte, spremenjeno uredbo o skupni tržni ureditvi in novo horizontalno uredbo. Bistvena sprememba reformnih predlogov je strateško načrtovanje držav članic, kar pomeni, da bodo države članice za izvajanje SKP pripravile strateški načrt, v katerem bodo zajeti ukrepi prvega - neposredna plačila in sektorski programi ter drugega stebra - Program razvoja podeželja.

 

Informacije:

Telefon: + 386 1 478 9301

Faks: + 386 1 478 9035

e-mail: metka.cerjak(at)gov.si

 

 

Aktualno:

 

ZAKONODAJA

 

Slovenska zakonodaja:

 

  • Zakon o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12 – ZdZPVHVVR, 26/14, 32/15, 27/17 in 22/18);
  • Uredba o ureditvi trga s hmeljem (Uradni list RS, št. 20/09, 60/10, 88/11 in 50/15);
  • Pravilnika o certificiranju pridelka hmelja in hmeljnih proizvodov (Uradni list RS, št. 67/12);
  • Pravilnik o nalogah, pogojih in cenah storitev opravljanja javne službe v hmeljarstvu (Uradni list RS, št. 45/10 in 81/15)

Evropska zakonodaja:

  • Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (»Uredba o enotni SUT«) (UL L 347 20.12.2013, str. 671) in  
  • Uredba Komisije (EU) št. 173/2011 z dne 23. februarja 2011 o spremembi uredb (ES) št. 2095/2005, (ES) št. 1557/2006, (ES) št. 1741/2006, (ES) št. 1850/2006, (ES) št. 1359/2007, (ES) št. 382/2008, (ES) št. 436/2009, (ES) št. 612/2009, (ES) št. 1122/2009, (ES) št. 1187/2009 in (EU) št. 479/2010 glede obveznosti sporočanja v okviru skupne organizacije kmetijskih trgov in nekaterih shem neposrednih podpor za kmete (UL L 49, 24.2.2011, str. 16–22)