Skoči na vsebino

KMETIJSKE PRAKSE IZ NASLOVA ZELENE KOMPONENTE

Eden od pomembnih ciljev nove SKP je izboljšanje okoljske učinkovitosti  shemo neposrednih plačil t.i. »zeleno komponento«, s katero se podpira uporabo kmetijskih praks, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje. Izvajanje sheme je obvezno za kmete in za  države članice, ki morajo uporabiti 30 % sredstev, ki jih imajo na voljo za neposredna plačila, za letno plačilo za obvezne prakse v okviru zelene komponente.

 

Kmetijske prakse zelene komponente so:

1. Diverzifikacija kmetijskih rastlin, ki je predvsem namenjen preprečevanju monokultur in izboljšanju kakovosti tal.

2. Površine z ekološkim pomenom, ki se uvajajo z namenom ohranitev in izboljšanja biotske raznovrstnosti na kmetijah. 

3. Ohranjanje okoljsko občutljivega trajnega travinja je pomembno z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti, ohranjanja habitatov in sekvestracije ogljika.

 

 

Zavezanci za izvajanje kmetijskih praks »zelene komponente«

 

Nosilec KMG, ki je upravičen do plačila na podlagi sheme osnovnega plačila, mora od leta 2015 dalje na vseh svojih upravičenih kmetijskih površinah izvajati kmetijske prakse iz naslova zelene komponente. Katere kmetijske prakse mora izvajati, je odvisno od vrste kmetijskih površin KMG in njihovega obsega:

 

1. Kmetijsko prakso »Diverzifikacija kmetijskih rastlin« morajo izvajati nosilci KMG, ki imajo 10 ha in več ornih zemljišč. Druginosilci KMG (tisti z manj kot 10 ha ornih zemljišč), ni potrebno izvajati diverzifikacije, a so do plačila zelene komponente vseeno upravičeni.

 

2. Kmetijsko prakso »Ohranjanje okoljsko občutljivega trajnega travinja « morajo izvajati nosilci KMG, katerih trajno travinje se nahaja na okoljsko občutljivem območju, torej tisti, ki imajo t.i. okoljsko občutljivo trajno travinje.

 

3. Kmetijsko prakso »Površine z ekološkim pomenom «morajo izvajati nosilci KMG, ki imajo več kot 15 ha ornih zemljišč. Drugi nosilci KMG (tisti z manj kot 15 ha ornih zemljišč), ni potrebno izvajati površin z ekološkim pomenom, a so do plačila zelene komponente vseeno upravičeni).

 

Iz izvajanja obveznosti kmetijskih praks iz naslova zelene komponente so izvzeti, a še vedno upravičeni do plačila za zeleno komponento sledeči nosilci KMG:

  • nosilci KMG, katerih kmetijsko gospodarstvo je v celoti vključeno v kontrolo ekološkega kmetovanja (v tem primeru se ekološko kmetovanje šteje kot izvajanje vseh obveznosti zelene komponente). Če je le del KMG vključen v kontrolo ekološkega kmetovanja, je le ta del KMG izvzet iz zelene komponente, medtem ko za preostali del KMG veljajo zgoraj opisane prakse glede na vrsto in obseg kmetijskih površin preostalega dela KMG.
  • nosilci KMG, ki sodelujejo v shemi za male kmete.

 

Višina plačila za zeleno komponento

 

Plačilo za kmetijske prakse iz naslova zelene komponente se nosilcu KMG za tekoče leto izračuna tako, da se skupna vrednost plačilnih pravic, ki jih je za tekoče leto aktiviral, množi z določenim odstotkom. Ta odstotek velja za vse nosilce KMG v posameznem letu, določilo pa ga bo MKGP vsako leto kot količnik med letno ovojnico za zeleno komponento in skupno vrednostjo vseh plačilnih pravic, ki se aktivirajo v tekočem letu. Slovenija se je odločila za ta način določitve višine plačila in ne za enotno višino za vse nosilce KMG zato, da bi se zagotovil postopen prehod na novi sistem neposrednih plačil. 

 

Vlogo za plačilo za zeleno komponento vloži nosilec KMG na predpisanem obrazcu, ki je sestavni del zbirne vloge iz predpisa, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike. Ta zahtevek vložijo vsi nosilci KMG, ki so vložili vlogo za osnovno plačilo, ne glede ali dosegajo velikostne površinske prage, ki sledijo iz obrazložitve kmetijskih praks zelene komponente.

 

Za namen shem neposrednih plačil in tudi ukrepov razvoja podeželja sodijo pod kmetijske površine: orno zemljišče, trajno travinje in trajni nasadi.

 

Orno zemljišče je v točki (f) prvega odstavka 4. člena Uredbe 1307/2013/EU opredeljeno kot zemljišče, ki se obdeluje za namene pridelave kmetijskih rastlin, ali območja, ki so na voljo za pridelavo kmetijskih rastlin, pa so neobdelana, vključno s površinami pod praho v okviru ukrepov razvoja podeželja, ne glede na to, ali gre za zemljišče pod rastlinjaki ali s pritrjeno ali premično zaščito. Gre torej za kmetijsko površino, ki je prijavljena v register kmetijskih gospodarstev kot GERK z naslednjimi vrstami rabe: 1100 - njiva, 1150 - njiva za rejo polžev, 1161 - hmeljišče v premeni, 1170 - jagode na njivi, 1190 - rastlinjak, 1192 - rastlinjak s sadnimi rastlinami, le kadar je namenjen pridelavi jagod, 1610 - kmetijsko zemljišče v pripravi; 11. trajno travinje iz točke (h) prvega odstavka 4. člena Uredbe 1307/2013/EU je kmetijska površina, ki je prijavljena v RKG kot GERK z naslednjimi vrstami rabe: 1222 - ekstenzivni sadovnjak, če izpolnjuje pogoje iz prve in druge alineje tretjega odstavka 19. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 73/14), 1300 - trajni travnik, 1320 - travinje z razpršenimi neupravičenimi značilnostmi.

 

Trajni nasad je v točki (g) prvega odstavka 4. člena Uredbe 1307/2013/EU opredeljeno kot nasad rastlin, ki niso vključene v kolobar in niso trajno travinje in trajni pašnik, ki je na istem zemljišču najmanj pet let in daje večkratne pridelke, vključno z drevesnicami in hitro rastočimi panjevci. V Sloveniji sta drevesni vrsti za hitro rastoče panjevce vrba (Salix spp.) in topol (Populus spp.), najdaljša obhodnja pa je pet let. Trajni nasadi so torej kmetijske površine, ki so prijavljene v register kmetijskih gospodarstev kot GERK z naslednjimi vrstami rabe: 1160 - hmeljišče, 1180 – trajne rastline na njivskih površinah, 1192 - rastlinjak s sadnimi rastlinami, razen za pridelavo jagod, 1211 - vinograd, 1212 - matičnjak, 1221 - intenzivni sadovnjak, 1222 – ekstenzivni sadovnjak, če ne izpolnjuje pogojev iz prve in druge alineje tretjega odstavka 19. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 73/14), 1230 - oljčnik, 1240 – ostali trajni nasadi, razen tistih, na katerih so hitro rastoči panjevci, ki ne izpolnjujejo pogojev iz 13. točke tega člena. 

 

Trajno travinje in trajni pašnik (v nadaljevanju trajno travinje) pomeni , v skladu z definicijo iz točke (h) prvega odstavka 4. člena Uredbe 1307/2013/EU  in odločitvijo Slovenije, da ne uporabi razširjene definicije trajnega travinja, zemljišče, ki se uporablja za gojenje trave ali drugih zelenih krmnih rastlin naravno (samozasejane) ali s setvijo (posejane) in ki najmanj pet let ni bilo vključeno v kolobarjenje kmetijskega gospodarstva; vključuje lahko tudi druge vrste, kot so grmičevje in/ali drevesa, ki se lahko uporabljajo za pašo pod pogojem, da so trave in druge zelene krmne rastline prevladujoče. V ta namen se, skladno s 6. členom Uredbe 639/2014/EU, trave in druge zelene krmne rastline štejejo za prevladujoče, če pokrivajo več kot 50 % upravičene površine na ravni kmetijske parcele. V točki (h) prvega odstavka 4. člena Uredbe 1307/2013/EU pa so „trave ali druge zelene krmne rastline“ definirane kot vse zelene rastline, ki tradicionalno rastejo na naravnih pašnikih ali so običajno vsebovane v mešanicah semen za pašnike ali travnike v državi članici, ne glede na to, ali se uporabljajo za pašo ali ne. Trajno travinje so torej za površine, ki so v Registru kmetijskih gospodarstev prijavljene kot GERK-i z naslednjimi vrstami rabe: 1222 - ekstenzivni sadovnjak, če izpolnjuje pogoje iz prve in druge alineje tretjega odstavka 19. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 73/14),  1300 - trajni travnik,  1320 - travinje z razpršenimi neupravičenimi značilnostmi.