Skoči na vsebino

SKUPNA RIBIŠKA POLITIKA

 

Slovenija mora kot članica EU izpolnjevati naloge in obveznosti, ki ji jih nalaga evropska zakonodaja in slediti ciljem skupne ribiške politike.
 
Skupna ribiška politika (SRP) je instrument Evropske unije (EU) za upravljanje ribištva. Ustvarjena je bila z namenom upravljanja skupnih virov in izpolnjevanja obveznosti, ki so bile določene z izvornimi pogodbami Evropskih skupnosti. Ker predstavljajo ribolovni viri naravne in mobilne vire, se jih obravnava kot skupno lastnino.
 
Prvi skupni ukrepi na področju ribištva so bili sprejeti v 70. letih prejšnjega stoletja. SRP je bila oblikovana leta 1983. Leta 2002 je bila narejena zadnja reforma SRP. Danes obstaja v SRP skupni ukrepi na naslednjih štirih področjih:
 

Ohranjanje in okolje

Ker ribe poginjajo zaradi naravnih vzrokov in ribolova ter drugih vzrokov, se morajo ribji staleži obnavljati. Da bi obstajalo dovolj doraslih rib za obnovo staleža, je treba mladicam omogočiti, da zrastejo in se množijo. SRP določa ukrepe za ohranjanje in trajnostno upravljanje s staleži rib. Na ravni EU ti ukrepi med drugim obsegajo režime ribolovnih kvot in ribolovnega napora. V okviru režima ribolovnih kvot se določa največje količine rib, ki jih je mogoče loviti vsako leto. Te največje količine se imenujejo celotni dovoljeni ulov (total allowable catch – TAC). Razdeli se jih med države članice EU, vsaka država dobi svojo nacionalno kvoto. V okviru režimov ribolovnega napora pa se določa število ribolovnih dni, ki jih lahko na morju preživijo ribiške flote posameznih držav. Slovenija ni vključena v noben režim ribolovnih kvot ali ribolovnega napora na ravni EU, saj vrste, ki se jih tako regulira, za slovenske ribiče ne predstavljajo ciljnih ribolovnih vrst.
 
Da bi omejili ulov podmerskih rib in jim s tem omogočili, da zrastejo, so bili sprejeti številni tehnični ukrepi. Ti ukrepi so specifični glede na posamezne morske regije. Tako je npr. določena minimalna velikost očes mrež, določena ribolovna področja se za zaščito ribjih staležev lahko zaprejo, nekatera ribolovna orodja pa so prepovedana in obvezna je uporaba bolj selektivnih tehnik. Ulov in iztovor se beležita v ribolovne ladijske dnevnike. Za slovensko ribištvo v povezavi s tehničnimi ukrepi velja tako imenovana Sredozemska Uredba (Uredba Sveta št. 1967/2006).

 

Strukture in upravljanje s floto

Upravljanje s floto je pomemben del skupne ribiške politike. Zaradi lažjega določanja kvot in za potrebe spremljanja ulova so države članice morale vzpostaviti sistem zbiranja in poročanja podatkov (t.i. data collection) ter sistem nadzora ribiških plovil, ki omogoča nadzor nad njihovimi dejavnostmi.
 
Strukturna politika kot del skupine ribiške politike omogoča ribištvu sredstva, ki jih lahko države članice črpajo iz skladov, namenjenih podpori ribištva in ribogojstva. V finančni perspektivi 2004-2006 je Slovenija črpala sredstva iz Finančnega instrumenta za usmerjanje ribištva (FIFG – Financial Instrument for Fisheries Guidance), v finančni perspektivi 2007-2013 pa so na voljo sredstva iz Evropskega sklada za ribištvo (European Fisheries Fund – EFF). Evropski sklad za ribištvo in možne ukrepe za črpanje sredstev določata uredba Sveta 1198/2006 in uredba Komisije 498/2007. Za finančno obdobje 2014-2020 je Evropska komisija že pripravila nov zakonodajni predlog, o katerem poteka aktivna razprava in pogajanja na ravni Evropske unije.

 

Skupna tržna ureditev

Cilj te politike je vzpostaviti skupen trg znotraj EU, da bi se povpraševanje na tem področju ujemalo s proizvodnjo v dobro tako potrošnikov kot proizvajalcev. Namen je uravnotežiti potrebe trga EU z interesi ribičev v EU ter zagotoviti spoštovanje pravil poštene konkurence. Skupno tržno ureditev ureja uredba Sveta 104/2000.

 

Zunanja dimenzija skupne ribiške politike

Zunanja dimenzija SRP obsega odnose z mednarodnimi in regionalnimi organizacijami za upravljanja ribištva, kot tudi bilateralne ribiške sporazume med EU in tretjimi državami. Slovenija sodeluje v okviru  regionalne organizacije za upravljanje ribištva, Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM).
  
Na bilateralni ravni so ribiški sporazumi postali nuja, ko so ribiška plovila EU, ki so izvajala ribolov na oddaljenih območjih, izgubila dostop do svojih tradicionalnih ribolovnih območij zaradi širitev ribiških con tretjih držav. Ribolovne pravice za takšna plovila so dogovorjene z veliko državami nečlanicami EU v zameno za različne oblike nadomestil, katerih oblika je odvisna od tega, za katere tretje države gre.
 
Več o SRP – uradne strani EU