Skoči na vsebino

NOVICA

Drugi, zaključni dan 2. Slovenskega podeželskega parlamenta - Minister Bogovič: »Potrebna samozavest na področju perspektive v razvoju podeželja«

Ljubljana, 17. 10. 2012 – Danes se je v Termah Zreče zaključil 2. Slovenski podeželski parlament. Dogodek, ki sta ga organizirala Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter Društvo za razvoj slovenskega podeželja se je zaključil z generalno ugovotivijo, da je samozavest tudi na področju perspektive v razvoju podeželja zelo potrebna, tako med ključnimi deležniki / nosilci razvoja podeželja, kot med samimi prebivalci podeželja.

V današnjem sklepnem delu SPP 2012 je bila izpostavljena pomembnost tega dogodka v luči dialoga med državo in civilno družbo glede vprašanj razvoja podeželja. Dialog se je po mnenju udeležencev s tem dogodkom nadaljeval v taki meri, »da lahko rečemo, da smo pravi partnerji v teh vprašanjih«. Predstavnik EU je med drugim izrazil tudi navdušenje nad dejstvom, da je ta dialog vzpostavljen do te mere, da se država dejansko odpira idejam civilne družbe in ne le, da brani svoja stališča.


Minister Franc Bogovič je v svojem sklepnem nastopu izrazil hvaležnost za odprtost vseh deležnikov, ki so bili na parlamentu pripravljeni deliti ideje in znanje na vseh nivojih. Ob tem je izpostavil tudi njihovo pripravljenost za sodelovanje in strokovno pomoč pri umeščanju programa razvoja podeželja (PRP) v partnersko pogodbo. Ta bo temeljni dokument in dogovor o uresničevanju razvojnih ciljev Slovenijo med Slovenijo in EU.


Predsednik Društva za razvoj slovenskega podeželja Goran Šoster je v zaključnih mislih podeželskega parlamenta izrazil zadovoljstvo, da sta država in civilna družba prisluhnili druga drugi in ob podpori strokovne javnosti izoblikovali jasna stališča do skupne kmetijske politike in razvoja podeželja do leta 2020. Podeželski parlament je popolnoma upravičil visoka pričakovanja pisane množice partnerjev, ki želijo ohraniti vitalno slovensko podeželje.

 

Sklepne vsebine SPP 2012 –  Ključni izzivi za prihodnji razvoj slovenskega podeželja
Ključni izzivi, ki jih udeleženci parlamenta artikulirali po osmih delovnih skupinah kot tiste, ki jih želimo uveljaviti v skupnem evropskem zakonodajnem okviru na področju razvoja podeželja v obdobju 2014 – 2020, so:


1) na področju konkurenčnost oz. nove naložbe:
• izboljšanje učinkovitosti načrtovanih sredstev (razmejitev med majhnimi in velikimi kmetijskimi gospodarstvi, opredelitev razvojno sposobnih kmetij, predhodno vodenje knjigovodstva, izbor/omejitev individualnih in skupnih naložb, celoviti javni razpisi, kombinacija finančnih sredstev, sektorski pristop - ločitev sredstev po sektorjih/panogah);
• oblikovanje prednostnih skupin (mladi kmetje, majhna in srednje velika podjetja, skupine proizvajalcev, razvojna omrežja);
• tržne verige in povezovanje (kratke dobavne verige,proizvodno povezovanje znotraj posameznih branž, oblikovanje verige od proizvajalca do končnega potrošnika, upoštevanje skupnega proizvodnega obsega vseh členov v verigi, skupne naložbe, višja dodana vrednost, organiziran tržni nastop, višji delež podpore za skupne naložbe, organizator proizvodnje lahko nastopi kot vlagatelj, priprava zakonodaje, ki bo omogočala vzpostavitev OP, medpanožnih organizacij oz. skupin proizvajalcev);
• obvladovanje tveganj (ukrepi za zmanjšanje posledic naravnih nesreč ter obvladovanje tveganj);

 

2) na področju okolje – kmetijstvo kot zaveznik ohranjanja narave:
• kmetijsko okoljski program in ukrepi za spodbujanje okolju prijaznega kmetovanja morajo še naprej predstavljati mehanizem, ki bo na eni strani zagotavljal večji obseg varne in kakovostne hrane, na drugi strani pa pripomogel k zmanjševanju obremenjenosti okolja;
• potrebno je povečati dodano vrednost kmetijskim proizvodom, ki so pridelani na podlagi okolju prijaznejših proizvodnih tehnologij;
• samo intenzivnejše sodelovanje in povezovanje različnih strokovnih in raziskovalnih inštitucij lahko zagotovi učinkovitejši prenos znanja in dvig inovativnosti;
• predhodno izobraževanje kmetov in poglabljanje splošnega vedenja o okolju in okolju prijaznih oblikah kmetovanja mora postati ena od pomembnejših prioritet pri izvajanju kmetijsko okoljskih programov.
• pripravljen predlog novega koncepta kmetijsko okoljskih plačil, ki temelji na naboru različnih kmetijsko okoljskih zahtev, vsekakor predstavlja pomemben korak naprej v smeri enostavnejšega in predvsem bolj preglednega načina poplačila okoljskih storitev v kmetijski pridelavi;

 

3) na področju podeželje – ustvarjalni prostor tudi za iniciative mladih:
• mladim na podeželju omogočati zaposlitev in starejši generaciji socialno varnost;
• razviti več aktivnosti za razpoznavanje razvojnih priložnosti in spodbujanje razvojnih aktivnosti;
• intenzivneje spodbujati in vključevati prebivalstvo v razvojne aktivnosti;
• območjem z razvojnimi omejitvami zagotoviti ugodnejše razpisne pogoje in specifične ukrepe;
• poenostaviti in poceniti postopke za kandidiranje na razpise;
• več ukrepov za krepitev identitete podeželskih območij na vseh ravneh;

 

4) na področju gozdarstvo – vključevanje v politiko razvoja podeželja:
• kapitalsko povezovanje lastnikov gozdov;
• projektno združevanje lastnikov gozdov;
• zmanjšanje nesreč v gozdu;
• zviševanje ekonomskih učinkov vseh dobrin gozda;
• varnost in učinkovitost pri delu v gozdu;
• predelava lesa v regiji, državi,…;
• sistem vrednotenja ekosistemskih storitev;
• vključevanje raziskovalnih razvojnih centrov v razvojne verige;
• vzpodbujanje inovativnosti;
• vzpodbujanje razvoja »kmet – gozdarski sistem«;

 

5) na področju svetovanje, izobraževanje in inovativnost:
• gospodarsko okolje in svetovanje / izobraževanje/ inovativnost so v medsebojnem odnosu;
• svetovalna služba (kmetijstva in gozdarstva) predstavlja povezavo med ljudmi in državo oz. EU, zato je nujna;
• razvoj podeželja je več kot kmetijstvo;
• kompleksnost in celovitost podeželja vsebuje in hkrati terja več znanja, zato so potrebne aplikativne raziskave, to znanje je potrebno ponuditi javnosti, od vrtcev dalje;
• novo obdobje bo priložnost za pozornost tudi za male in srednje proizvajalce;
• domače dobre prakse obstajajo, demonstracijski centri so tudi dobro delujoče kmetije, kjer poteka formalno in neformalno izobraževanje;
• izzivi so zlasti na sistemski ravni: horizontalno in vertikalno povezovanje, so-delovanje;
• uveljavljanje ukrepov glede na druge stroke npr. v območjih Natura 2000;
•  izzivi zaradi razlike med podeželskimi in urbanimi vrednotami, ki vplivajo na način življenja;
• ni zaposlovanja mladih diplomantov s področja kmetijstva, gozdarstva, prehrane in okolja;

 

6) na področju LEADER in Mreža za podeželje:
• večja fleksibilnost finančnega poslovanja;
• preveriti prednosti in slabosti realizacije projektov s podporo občin;
• opredeliti status pristopa LEADER med razvojnimi politikami na podeželju (LAS občine ne pripoznavajo kot referenčne razvojne partnerje);
• izkoristiti možnosti Mreže za podeželje (izobraževanje LASov, izmenjava izkušenj)
• izpostaviti primere uspešnih mrež v državah članicah EU;

 

7) na področju ozelenitev I. stebra Skupne kmetijske politike:
• podpiramo mehanizme, s katerimi v RS lahko zasledujemo cilje ozelenitve SKP, vendar nikakor ne takšnih katerih uvedba negativno vpliva na sedanji obseg ornih površin, zato mora RS vztrajati pri pogajalskih izhodiščih in izvedbo ukrepov (TT, EPK) na ravni države.
• za kmete v Natura 2000 območjih bi uvedba upravljavskih načrtov na ravni kmetije pomenila tudi ustrezno izvajanje zelene komponente. Ker pa vstopni pogoji zelene komponente ne zajamejo vseh kmetij na teh območjih zaenkrat ne priporočamo uporabe tega mehanizma v RS.
• v kmetijsko okoljskem programu nujno potrebujemo tudi ukrepe, ki hkrati zasledujejo cilje zelene komponente prvega stebra SKP, da bo kmetom, ki bodo izvajali kmetijsko okoljske programe priznana tudi zelena komponenta.
• ker bo za izvedbo zelene komponente v delu vzpostavitve površin z ekološkim pomenom na ravni kmetije zahtevala vključitev vseh smiselnih in možnih površin v upravljanje kmetije mora RS v letu 2014 na novo razdeliti plačilne pravice in urediti stanje rabe površin v evidencah (baza podatkov EKP). Pri tem naj upošteva stanje površin (blok, Gerk, EPK, TT…) v letu 2014 in referenčno leto 2011 za upravičence.
• opozarjamo, da bo od sprejema besedil EU zakonodaje do uvedbe v državah članicah na voljo malo časa, zato je potrebno pospešiti vzporedno pripravo nacionalne zakonodaje, strokovnih in tehničnih rešitev.
• kmetijsko okoljski ukrepi morajo biti pripravljeni tako, da jih lahko izvajajo kmetije z različnimi proizvodnimi usmeritvami;
• razširitev nabora ekološko sprejemljivih elementov, ki  omogočajo zasledovanje ciljev (npr.: zatravljeni del trajnih nasadov, premena, ekološko sprejemljive kulture (metuljnice), gozdni rob, travinje, dosevki…);
• preveriti vpliv predloga zelene komponente in na podlagi realnih podatkov kmetij preučiti možne zaplete;
• priprava e-orodja za hitro preverjanje, ali primere mejnih situacij;
• upoštevanje naravnih okoliščin (višja sila, škodljivci) in izjem

 

8) na področju implementacija neposrednih plačil v Sloveniji:
• osnovno plačilo: nova dodelitev v letu 2014, ki naj bo vezana na referenčno leto 2010 ali 2011; Slovenija se mora še naprej zavzemati za možnost diferenciacije plačil na sedanji ravni, kar pomeni delitev vrednosti plačilnih pravic na njive in travnike v razmerju 3:1; zmanjšanje razlik med staro in novo vrednostjo plačilnih pravic (notranja konvergenca); ohranitev obstoječega vstopnega praga;
• podpora dodatnemu plačilu za mlade kmete;
• podpora shemi za male kmete;
• Slovenija naj proizvodno veže plačila za krave dojilje, sektor mleka in govedorejo, hkrati pa naj se na nivoju EU zavzame, da bi države članice, kot proizvodno vezano plačilo, lahko izbrale tudi prašičerejo;
• glede aktivnega kmeta je bilo izraženo stališče, da je do plačil upravičen tisti, ki zemljo dejansko obdeluje, ni pa še dokončno opredeljena definicija aktivnega kmeta.
 

*   *   *

 

Več informacij o 2. Slovenskem podeželskem parlamentu ...