LASTNINSKA PRAVICA POSAMEZNIKA NAD KMETIJSKIM ZEMLJIŠČEM NI NEOMEJENA

Ljubljana, 31. 1. 2008 — Vlada je na današnji seji sprejela mnenje o pobudi za začetek postopka presoje ustavnosti III. poglavja Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki ureja promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami. Navedbe v pobudi, ki jo je podala Marija Zajec, po mnenju vlade niso utemeljene.

Pobuda za presojo ustavnosti navaja, da je zakonodajalec z nekaterimi ureditvami v zakonu posegel v lastninsko pravico na način, ki ustavno ni dopusten, in sicer: predkupna pravica je vezana na osebni status mogočega kupca in ne na dejansko zmožnost obdelovanja kmetijskega zemljišča, ki je naprodaj; položaj predkupnega upravičenca se ne presoja ob vsakem uveljavljanju predkupne pravice, še posebej  ne glede izpolnjevanja pogojev za zagotavljanje obdelanosti zemljišč; predkupna pravica bi morala biti vezana tudi na kraj opravljanja dejavnosti; ureditev lastniku ne omogoča, da bi po prejemu izjav o sprejetju ponudbe sam odločil ali bo zemljišče osebi s predkupno pravico prodal ali ne.

Po mnenju vlade kmetijska zemljišča pomenijo naravno bogastvo omejenega obsega, zato lastninska pravica posameznika nad njim ne more biti neomejena in prepuščena trenutnim tržnim razmeram. Da bi bili zagotovljeni smotrno izkoriščanje in služenje kmetijskih zemljišč tudi gospodarskim, socialnim in ekološkim interesom skupnosti, so bile pri prometu s kmetijskimi zemljišči sprejete tudi nekatere omejitve. Tako je bila sprejeta tudi prednostna pravica nakupa le teh za določene subjekte. Tako tudi po odločbi Ustavnega sodišča RS omejitev lastninske svobode spada v okvir socialne vezanosti lastnine zaradi zagotavljanja javnega interesa.

Predlagana rešitev v pobudi o vsakokratni presoji predkupnega upravičenca, ki ima »status kmeta« ob uveljavljanju predkupne pravice, ni gospodarna in bi po nepotrebnem zavlekla postopke prodaje kmetijskih zemljišč. V zvezi s tem je treba opozoriti, da po trenutni ureditvi v primeru dvoma, ali je fizična oseba kmet, o tem odločajo upravne enote in torej takšen status ni trajen, kakor je navedeno v pobudi.

V predlogu zakona je bila kot eno od meril za uveljavljanje predkupne pravice drugega kmeta oziroma kmetijske organizacije določena tudi oddaljenost zemljišča, ki je naprodaj, od stalnega prebivališča oziroma sedeža kmeta ali kmetijske organizacije. V zakonodajnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da predlagana rešitev ni upravičena, saj se posamezne oblike kmetijske dejavnosti, na primer sadjarstvo, lahko gospodarno opravljajo tudi na bolj oddaljenem kmetijskem zemljišču, zato ta rešitev ni bila sprejeta.

Po mnenju pobudnice tudi ni ustrezna rešitev, da se prednostna pravica nakupa dopušča osebi, ki ne zmore več opravljati kmetijske dejavnosti, s čimer se omogoča, da kmetijsko zemljišče preide v last osebe, ki ga ne bi obdelovala. Vlada pojasnjuje, da se osebi, ki zaradi starosti ali nezmožnosti za delo sicer ne more več opravljati kmetijske dejavnosti, status kmeta prizna le, če poskrbi za obdelanost kmetijskih zemljišč. S takšno rešitvijo se zagotavlja temeljni namen omejitve pravice razpolaganja z lastnino, to je ohranitev osnovne funkcije kmetijskega zemljišča.

Na podlagi že navedenih razlogov, zakon ureja tudi vrstni red predkupnih upravičencev in postopek odobritve pravnega posla. Na podlagi že navedenih razlogov, zakon ureja tudi vrstni red predkupnih upravičencev in postopek odobritve pravnega posla. Po zakonu o kmetijskih zemljiščih lahko prednostno pravico pri njihovem nakupu uveljavljajo upravičenci po naslednjem vrstnem redu: solastnik; kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; drug kmet; kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in sklenjeno pogodbo odobri upravna enota. Odločitev za sklenitev pogodbe pa je stvar pogodbenih strank.