Ker je Slovenija postala leta 2004 enakopravna članica Evropske unije, mora izpolnjevati naloge in obveznosti, ki ji jih nalaga evropska zakonodaja. Tako mora poleg ostalega slediti tudi ciljem skupne ribiške politike.
Skupna ribiška politika (SRP) je instrument Evropske unije (EU) za upravljanje ribištva in akvakulture. Ustvarjena je bila z namenom upravljanja skupnih virov in izpolnjevanja obveznosti, ki so bile določene z izvornimi pogodbami Evropskih skupnosti. Ker predstavljajo ribolovni viri naravne in mobilne vire, se jih obravnava kot skupno lastnino.
Prvi skupni ukrepi na področju ribištva so bili sprejeti v 70. letih prejšnjega stoletja. SRP je bila oblikovana leta 1983. Leta 2002 je bila narejena zadnja reforma SRP. Danes obstaja v SRP soglasje glede skupnih ukrepov na naslednjih štirih področjih:
Ohranjanje in okolje
Ker ribe poginjajo zaradi naravnih vzrokov in ribolova ter drugih vzrokov, se morajo ribji staleži obnavljati. Da bi obstajalo dovolj doraslih rib za obnovo staleža, je treba mladicam omogočiti, da zrastejo in se množijo. SRP določa največje količine rib, ki jih je mogoče loviti vsako leto. Te največje količine se imenujejo celotni dovoljeni ulov (total allowable catch – TAC). Razdeli se jih med države članice EU, vsaka država dobi svojo nacionalno kvoto.
Da bi omejili ulov podmerskih rib in jim s tem omogočili, da zrastejo, so bili sprejeti številni tehnični ukrepi. Tako je npr. mogoče določiti minimalno velikost očes mrež, določena ribolovna področja se za zaščito ribjih staležev lahko zaprejo, nekatera ribolovna orodja pa se lahko prepovejo in uvede obvezna uporaba bolj selektivnih tehnik. Ulov in iztovor se beležita v ladijske dnevnike.
Strukture in upravljanje s floto
Upravljanje s floto je pomemben del skupne ribiške politike. Zaradi lažjega določanja kvot in za potrebe spremljanja ulova so države članice morale vzpostaviti sistem zbiranja in poročanja podatkov (t.i. data collection) ter sistem nadzora ribiških plovil, ki omogoča nadzor nad njihovimi dejavnostmi.
Strukturna politika kot del skupine ribiške politike omogoča ribištvu sredstva, ki jih lahko države članice črpajo iz skladov, namenjenih podpori ribištva in ribogojstva. V prejšnji finančni perspektivi 2004-2006 je Slovenija črpala sredstva iz Finančnega instrumenta za usmerjanje ribištva (FIFG – Financial Instrument for Fisheries Guidance), v novi finančni perspektivi (2007-2013) pa so na voljo sredstva iz Evropskega sklada za ribištvo (European Fisheries Fund – EFF). Evropski sklad za ribištvo in možne ukrepe za črpanje sredstev določata uredba Sveta 1198/2006 in uredba Komisije 498/2007.
Skupna tržna ureditev
Cilj te politike je vzpostaviti skupen trg znotraj EU, da bi se povpraševanje na tem področju ujemalo s proizvodnjo v dobro tako potrošnikov kot proizvajalcev. Namen je uravnotežiti potrebe trga EU z interesi ribičev v EU ter zagotoviti spoštovanje pravil poštene konkurence. Skupno tržno ureditev ureja uredba Sveta 104/2000.
Odnosi s tretjimi državami
Na bilateralni in multilateralni ravni so ribiški sporazumi postali nuja, ko so ribiška plovila EU, ki so izvajala ribolov na oddaljenih območjih, izgubila dostop do svojih tradicionalnih ribolovnih območij zaradi širitev ribiških con tretjih držav. Ribolovne pravice za takšna plovila so dogovorjene z veliko državami nečlanicami EU v zameno za različne oblike nadomestil, katerih oblika je odvisna od tega, za katere tretje države gre.
Več o SRP – uradne strani EU |
